Pile - Scaling Walls
Po dveh starih zadevah se končno lotevam nečesa svežega. Pisanje o prvem komadu, ki je izšel v letošnjem letu, me navdaja z negotovostjo. Definitivno je lažje pisati o starejših komadih. Skozi čas so namreč postali del moje zgodbe in so neločljiv del mojega življenja. Spomnim se lahko, kdaj sem jih poslušal, veliko sem bral o njihovih avtorjih in nastanku.
Pri novih komadih je zgodba drugačna, saj se moram zanesti na svoj prvi občutek in nato natančno odkriti, zakaj je pritegnil mojo pozornost in kaj vse skupaj sploh pomeni.
Pile so bostonska skupina, ki z dolgo kilometrino in kljub zvestim oboževalcem ostaja izven soja reflektorjev. Scaling Walls prihaja z njihovega EP-ja, na katerem so zbrani komadi, ki niso našli mesta na lanskem albumu All Fiction.
Prva stvar, ki pri komadu jasno izstopa, je bobnar, ki s svojim domiselnim ritmom, polnim spretnih prehodov, utira pot preostalim članom benda. Posebej posrečena je kombinacija njegove teksture s poudarki distorzirane bas kitare, ki ima tako res veliko prostora. Z naraščajočimi sinti in nevsiljivim prepletanjem kitar se tožeč vokal prepreda vse do eksplozije zvoka minuto pred koncem komada.
Besedilo bo hitro jasno vsakomur, ki se vsak dan znova poskuša odločiti, katere stvari so vredne njegovega časa, ko se napredek zdi izven dosega: Slowly claws at walls of blue // Sinking even though it's as fast as I can move. Občutek neizbežnega poraza pri teh odločitvah pa skupaj s hrupom izzveni v zadnji vrstici: The haul is long, and I left my brain at home / It's almost dawn and my feet still hang below.
Pile niso nov bend in v 17-letni zgodovini so ustvarili precej eklektično diskografijo, ki je ob nekaj potrpežljivosti lahko vredna vašega časa.
Če ste zamudili prejšnje zapise:
