Talking Heads ne pišejo ljubezenskih pesmi
Ko bend brez ljubezenskih pesmi napiše eno najboljših vseh časov.
Dolgo časa sem se ubadal, s katerim komadom začeti. Nenapisano pravilo albumov je, da je prvi komad izjava o poslanstvu celotnega albuma. Kaj torej izbrati za newsletter? Nekaj, kar trdno stoji med svetovoma, v katerih živi moj glasbeni okus: punk in pop.
This Must Be the Place (Naive Melody) z albuma Speaking in Tongues je morda najbolj znan komad Talking Heads, ljubezenska pesem benda, ki je bil intelektualno vedno nekoliko odmaknjen od čustev in se je raje ukvarjal s temami, kot sta izolacija in odtujenost.
Na This Must Be the Place (Naive Melody) se zgodi več zanimivih stvari. Najprej glasbeno: člani benda so zamenjali svoje tradicionalne inštrumente, posledica česar je enostavna (naivna) melodija. Rezultat je manj afro-funka in bolj tradicionalno melodična pop skladba, kjer neprekinjen ritem kot trdna hrbtenica nosi igrive melodije sintetizatorja.
Druga zanimivost pa je, da je David Byrne po lastnih besedah prvič napisal ljubezensko besedilo. Kot je povedal v enem svojih intervjujev, gre za “…ljubezensko pesem, ki je skoraj povsem sestavljena iz nepovezanih fraz, ki močno čustveno odzvanjajo, a so brez kakršnihkoli pripovednih lastnosti.”
V Byrnovih besedah lahko hitro zaznaš negotovost glede teh občutkov: “I feel numb, born with a weak heart / I guess I must be having fun”. In čeprav ljubezen v Naive Melody bega sem ter tja, vendar na koncu najde svoj dom, kakorkoli negotov je že: “Home, is where I want to be / But I guess I'm already there”.
Namesto klišejev This Must Be the Place postreže z odkrito vizijo ljubezni brez sprenevedanja in polno upanja, prepričano v večno ljubezen “And you love me till my heart stops / Love me till I'm dead”. Resnično naivno.