The Walkmen - The Rat
Me ne vidiš? Udriham po tvojih vratih.
Prva stvar, ki ti pri The Rat pade v uho, je morilski ritem, ki najprej z odmerjenimi udarci in nato s skoraj neprestanimi prehodi poganja komad kot ponorel motor. Čeprav komad odprejo pridušene orgle in kitara, so ravno bobni raison d'être skladbe, ki so jo The Walkmen napisali v nekaj minutah, ko se je Matt Barrick nenadoma zagnal v svoj ritem.
Ta spontana in neposredna energija se začuti takoj. Če si za volanom, noga postane svinčena v duetu z vihrajočimi kitarami in eksplozivnim hrupom benda, ki točno ve, kam gre in kako priti do tja.
Tako neučakan komad ne potrebuje veliko besedila. Bariton Hamiltona Leithauserja zveni na meji svojih zmogljivosti, ko jezno izpljune uvodni stavek “You've got a nerve to be asking a favor // You've got a nerve to be calling my number”. Ta jeza se že naslednji trenutek stopi v obupano prošnjo za pozornost “Can't you hear me? I'm bleeding on the wall // Can't you see me? I'm pounding on your door.”
The Rat pa ima v rokavu še enega asa, in sicer prehod, ko se bend umiri in Leithauser elegantno objokuje izgubljeni čas ter izgubo svoje družbe.
When I used to go out, I would know everyone that I saw
Now I go out alone, if I go out at all
Premor traja le nekaj kratkih trenutkov in The Walkmen se nato kot drveč vlak poženejo nazaj proti temi na koncu tunela.
The Walkmen so vstali iz pepela, ki je ostal za bendom Jonathan Fire*Eater, predhodnikom indie scene v New Yorku kmalu po letu 2000. The Rat prihaja z odličnega albuma Bows + Arrows, s katerega poslušajte vsaj še Little House of Savages in My Old Man.
2 na teden
2 priporočili na teden brez komentarja:
Seznam predvajanja komadov
Za komade, o katerih pišem, sem naredil seznam predvajanja na YouTubu.
