Hipster hiti osemdesetih - 5. del

Zakaj so vsi videti tako čudni?

To je zadnji zapis v seriji. Tu lahko poiščete prejšnje: prvi, drugi, tretji in četrti.

Običajno se lotiš projekta, ker se ti zdi dobra ideja, nato pa ugotoviš, da bo z njim bistveno več dela, kot si predvideval. Tale seznam je bil definitivno primer tega. Začel se je kot želja deliti nekaj bolj neobičajnih hitov iz osemdesetih, prerasel pa v raziskovalni in poslušalni projekt, ki je požrl kar nekaj večernih ur. Za začetek sem v večjo playlisto zbral nekaj čez 400 komadov, iz katerih sem jih potem izbral 50 za končni seznam. Vsak zapis je okoli 2 uri pisanja, kar ne vključuje poslušanja čez teden. Skratka, več dela, kot bi si mislil. Uživajte v zadnjem delu.

The Chameleons - Up the Down Escalator

Uspeh The Chameleons je mogoče trpel zaradi tega, ker jih je težko nekako jasno razločiti od ostalih post-punk bendov, ki so nastali v osemdesetih. Vendar to ne pomeni, da ni manchestrski bend ustvaril nekaj izjemnih skladb, med katerimi je tudi Up the Down Escalator. Dve med seboj prepleteni kitari s svojimi rifi ne bi slabo zveneli niti v sodobnejših bendih, kot so Interpol ali Editors. Potem pa je tu še rezko besedilo, ki ne varčuje z ostrino: “They sit at the tables and throw us the scraps //
For Christ's sake, leave us something // Now they can erase you at the flick of a switch // How long will it take”.

Galaxie 500 - Strange

Galaxie 500 so en tistih bendov, okoli katerega se je ustvarila mistična podoba benda, ki ni uspel kljub svoji kakovosti. In v resnici je tako, da se ob prvem poslušanju vprašaš, zakaj jih nisi slišal nikoli prej. Strange ne bi mogel biti bolj prozaičen komad: “I went alone down to the drugstore // I went in back and took a Coke // I stood in line and ate my Twinkies // I stood in line, I had to wait”. A ta vsakdanjost je nato postavljena ob bok odtujenosti, ki jo vsi občutimo: “Why's everybody actin' funny? // Why's everybody look so strange? // Why's everybody look so nasty? // What do I want with all these things?” Čez to dramo se prelivajo vrhunske kitarske solaže, ki jih podpira ritem sekcija, v kateri činele ustvarjajo organski šum, ki na trenutke grozi, da bo preglasil vse ostalo v posnetku. Super lo-fi, ki zveni brezčasno.

Pylon - Crazy

Na nek način je tole goljufija. Crazy od Pylon pravzaprav poznam zaradi njihovih someščanov REM, ki so za album Dead Letter Office posneli priredbo. Originalna različica je bolj punkerska, z bolj neobrušenimi robovi in na splošno bolj odkrita kot priredba. Tu spodaj se skriva jeza, ki pride do izraza predvsem v prehodu na sredini komada, kjer se razkriva tudi melodičnost benda, ki je bil vplivnejši, kot bi pričakovali.

Pere Ubu - Waiting for Mary

Vsake toliko časa dobiš alternativen bend, ki se odloči, da bo napisal pop album in točno to je Cloudland. Pere Ubu so bili sicer bolj znani po ekscentričnem in avantgardnem elektronskem pristopu k punku, na Cloudlandu pa so zavestno napisal bolj pop album. Waiting for Mary združuje izjemen uvodni rif in spevno kitico z nekoliko bolj odbitim refrenom. Čakanje še nikdar ni bilo tako prijetno.

The B-52's - Channel Z

Osemdeseta so zanimiva, ker pop glasba ni bila ravno povsem apolitična. The B-52’s so sicer znani po svojem praznoglavem hitu Love Shack, a so bili povsem pripravljeni poseči tudi po težjih temah: “Space junk, laser bombs // Ozone holes, better put up my umbrella! // Giant stacks blowin' smoke // Politicrits pushin' dope”. Komad je sicer njihova značilna mešanica ženskih in moških vokalov, ki združuje nekoliko bolj odbite elektronske prijeme s popom in plesnimi ritmi.

New Order - Ceremony

Čeprav so New Order nastali iz ostankov Joy Division, so si hitro izklesali svoj lasten zvok. Ceremony je bend napisal, da bi ozdravil Iana Curtisa, a je na koncu ostal le neuresničen projekt, ki so ga dokončali New Order. In tu nekje leži bistvena razlika med tistim, kar je prišlo prej, in tistim, kar je prišlo kasneje. Ceremony Vsebuje klice upanja in optimizma, ki se dvigajo iz dramatičnega inštrumentala.

The Field Mice - Emma's House

The Field Mice so bili eno od novih odkritij pri raziskovanju tega seznama. Emma’s House je prvi single in vrhunski primer “twee” indie popa. Zveneče kitare, enostavna ritem sekcija in otožna melodija, ki jo moraš takoj slišati še enkrat. Obenem je to en lepših primerov lirične varčnosti, ko so izbrane le najbolj nujne besede: “You have nothing to live up to // You have nothing to live down // Emma's house is empty // So why do I call it Emma's house?”

Cocteau Twins - Lorelei

Komad je prikladno imenovan po skalni pečini Lorelaj v reki Ren, kjer je sirena mornarje s svojim petjem popeljala v pogubo. Vokal Elizabeth Fraser se kot glas sirene vabljivo in komaj razumljivo zvija nad zasanjanim hrupom kitar, ki jih podpira neustavljiva ritem mašina, te potegnejo in te nato pustijo na čereh, ne da bi razumel, kaj se je v resnici zgodilo.

Bauhaus - She's In Parties

She’s In Parties gotskih herojev Bauhaus se začne z žgočim rifom, ki ga nato naprej vleče tipično post-punkerski pas. Besedilo skladbe raziskuje usodo igralke ki tudi po zadnjem kadru ne more prenehati z igranjem. Temačna tematika vrhunsko dopolnjuje dramatičen komad, ki ne popusti niti za trenutek in tudi v govorjenem prehodu ostane melodičen.

Sonic Youth - Schizophrenia

Ko gre za Sonic Youth, se na indie lestvice osemdesetih običajno uvrsti Teenage Riot, zaradi česar je bilo treba poseči nekoliko globlje. Mislim, da je Schizophrenia ravno prava izbira. Prihaja z albuma Sister, ki je služil kot nekakšen most med bolj avantgardnimi koreninami in hrupnim popom, ki je svoj vrhunec doživel na albumu Daydream Nation.

Schizophrenia se začne z nežno kitico, ki jo nato prekine govorjena beseda Kim Gordon, za katerimi se poigravata obe kitari, dokler na približno polovici komada ne izbruhneta v radostnem kitarskem hrupu, ki ga podpira kot kamen trdni Steve Shelley na bobnih. Če Daydream Nation ne bi bil tako prekleto dober, bi bil Sister skoraj zagotovo najboljši album pionirjev hrupa.